[ Pobierz całość w formacie PDF ]
bilo veselega, je lep0 ala veãerna zarja. Nikoli veã ne bo
tako. Stric Tone mu stoji sovraÏen nasproti, Mana se hu-
duje nanj, France se ga ogiblje, in sestra je vsa Ïalostna
in potrta. In kako rad je imel on Bricovo druÏino! Oh,
Anka je najbrÏ Ïe naprej slutila, kak0 en ãlovek se ji bliÏa.
Rozalka ga 0 e ne pogleda veã. Ostal mu je 0 e Janez, do-
ma ravno tak reveÏ kakor on pri Klanãarju. Najbolj je to
jezilo Ga0 perja, da samega sebe ni mogel popolnoma
opraviãiti. K RoÏmanu ni hotel iti Ïe zaradi prerekanja,
ker bi morda RoÏman valil krivdo nanj, kakor ãe bi bil
on zaãel lagati in obrekovati; in Pepetovega govorjenja
je bil sit. Oh, ãe bi se mogle razmere ublaÏiti, da bi pri0 lo
spet vse v stari tir! PoniÏevati seveda se on ngÌMogel; ãe
bi se mu pa ponudila roka, bi jo zgrabil. Tako ni niã do-
gotovil, niã sklenil, ko se je vraãal zveãer proti domu.
Janez ga je Ïe iskal, da bi se z njim razgovoril. Ko je 0 el
mimo KriÏmana, ga je Liza zaupno poklicala: »Janez,
zakaj vaju pa ni veã v vas?«
»Nisem prav utegnil,« je lagal Janez.
»Pri RoÏmanu sta pa bila,« mu je oponesla.
»Tam je krãma.«
»In Reza, Janez, in Reza! Nikar ne taji, ko dobro
vem!«
249
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
»Kaj meni mar Reza!«
»Tebi morebiti ne, ampak Ga0 perju. Ali misli0 , da sem
jaz kaj huda? ·e mar mi ni. To Ga0 perju lahko pove0 . Jaz
se ne ponujam nikomur in se bom morebiti prej omoÏi-
la kot Reza.«
»Verjamem,« je dejal Janez. »Ti, kaj sem hotel reãi?
âevlje bom te dni enkrat prinesel. Ti ima0 pa tamle na
oknu lepe cvetice; utrgaj mi eno ali dve, da se malo po-
stavimo!«
»Ali misli0 , da ti jih ne dam?« je dejala Liza in mu na-
trgala cel 0 opek. »Ga0 per naj nikar ne misli, da je sam na
svetu; ti, Janez, si najmanj zatorej. Ampak kaj pripove-
dujejo! Ali res toÏi Klanãar RoÏmana?«
»Menda res, ker je nekaj preveã o njem govoril.«
»Saj mi smo imeli Klanãarja tudi v mislih; ampak na-
paãnega nismo govorili niã. Kaj? Ti ve0 , da nismo govo-
rili niã napaãnega. Tone je po0 ten in dober ãlovek. Pri
nas smo ga zmeraj hvalili; ampak grdih jezikov se dobi
povsod; potlej pa se prislinijo 0 e razna0 avci in podpi-
hovavci. Janez, pridi no 0 e kaj! Ga0 per naj pa gre, kamor
hoãe. âe bi bila hudobna, 0 e privo0 ãila bi mu Rezo.«
»Kako ima0 delavno roko!« je pohvalil Janez, ko sta si
segla v roke. »To se pozna gospodinja.«
Janez je bil precej bolj0 e volje, ko je odnesel 0 opek za
klobukom in nekaj novih misli v srcu. Ga0 perja je sreãal
250
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
blizu doma. Tiho sta si pokimala, tiho 0 la nekaj ãasa
v0 tric.
»To je vse skupaj prekleta reã,« je dejal Janez. »Ali
ve0 , Ga0 per, da Ïe komaj ãakam, da bi od0 el k vojakom?
To ni nobeno Ïivljenje veã. Mene je sram 0 e k RoÏmanu
iti.«
»Ta je kriv,« je dejal tiho Ga0 per, »da sem jaz do pasu
v blatu.«
»âe bi bila le po kom drugem pri0 la ta reã na dan!
Toda na0 ega oãeta je treba poznati. Saj jim ne more0 niã
utajiti.«
»Ali ni bilo prijetnej0 e v prej0 njih ãasih, Janez?« je
vpra0 al Ga0 per. »Skupaj smo delali, skupaj zbijali svoje
0 ale, in ãloveku je bilo tako lahko pri srcu. Zdaj je pa
konec. Verjemi mi, da mi je Ïe pri0 lo na misel, da bi pro-
sil strica Toneta, naj mi ostane varuh magari 0 e pet let!
Zdi se mi, da sem 0 e zelo mladoleten.«
»Meni se pa zdi, da sem se za deset let postaral te dni;
tako malo se mi 0 e ljubi noreti. Potrpeti morava; zdaj ne
kaÏe drugaãe. Saj se bo zvedrilo, in spet bo lepo vreme.«
»Tak0 no kakor prej ne veã. Po tebi, Janez, mi bo zelo
dolgãas.«
Dolgo sta se drÏala prijatelja za roke in se poslavljala
kakor za dolgo ãasa; vedela sta pa oba, da se bosta vide-
la vsaj Ïe drugega veãera.
251
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
Po veãerji je vpra0 ala Jerica brata, kaj bodo delali dru-
gega dne.
»Stopi h Klanãarju, kaj misli stric!« je dejal Ga0 per,
naredil kriÏ in vstal od mize. ·el je 0 e v hlev pogledat k
Ïivini, potem pa leã, v nadi, da mu vdahnejo sanje nove
misli za teÏke razmere.
Jerici, ki je dobro razumela bratove besede, se je od-
valil kamen od srca. Vesela je pozdravila strica in teto,
se postavila pred Toneta in mu pogledala svetlo v oãi:
»Ga0 per me je poslal vpra0 at, kaj bomo jutri delali.«
Tone ji je gledal resno v obraz. »Res, stric, res; nikar me
ne glejte tako ãudno! Saj se bova oba pobolj0 ala.«
»Torej vendar spoznava svoj greh?« je segla Mana
vmes. »Ali se ga pa tudi resniãno kesa, ali ga tudi obÏa-
luje? K spovedi naj gre in pokoro naj dela!«
»Teta, ne bodite hudi!« je prosila Jerica. »Saj bo spet
dober. Zapeljan je bil in zdaj se vraãa. Stric, jaz vas ne
morem gledati, ãe se drÏite tako hudo.« Posilile so jo
solze, in zaihtela je na glas.
»Kaj pa se ti cmeri0 « jo je tolaÏila teta. »Saj tebi midva
niã noãeva. Ga0 per je hudoben, Ga0 per.«
»Kdor prosi odpu0 ãanja, se Ïe bolj0 a; kdor pa noãe
odpustiti, pa ne,« je ihtela Jerica in hudo vznemirila
teto, ki ni razbrala zvijaãe, da namreã ne prosi odpu0 ãa-
nja Ga0 per, ampak nekdo drug, najbrÏ brez Ga0 perjeve
252
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
vednosti. Ampak hudo bi bilo, ãe bi teta Mana ne od-
pu0 ãala svojim dolÏnikom.
»Kaj, jaz da mu ne odpustim!« se je zagovarjala. »lz
srca rada vsakemu, kdor se v resnici pobolj0 a.«
»No, kaj pa je ukrenil za jutri?« je vpra0 al Tone.
»Niã, ãisto niã,« je dejala Jerica. »Saj si niã ne upa,
tako je potrt.«
»Poãakaj malo! Grem pogledat, kak0 no bo vreme,« je
dejal Tone, stopil iz hi0 e in si potegnil z rokavom prek
oãi.
Tako je posredovala Jerica med varuhom in bratom,
in pod toplim dihom njenih besed se je tajala ledena
skorja okrog ljubljenih src.
Ga0 per, ki je bil sam spoznal, da je Tone res po0 tenjak,
je to zdaj tudi sli0 al od vseh strani. Odkar se je bilo raz-
neslo, da Tone toÏi, ni bilo o nikomer sli0 ati toliko hva-
le, kolikor o njem. RoÏmani so hodili okrog in iskali priã,
da niso nikoli niã slabega govorili o Klanãarju, in komur
je v tem oziru vest kaj oãitala, je delal s hvaljenjem po-
koro.
Tetrev, ki je bil pripravljen priãati, je RoÏmana miril
in tolaÏil in uãil, kako bo treba govoriti na sodi0 ãu; ne-
koliko je pa tudi pla0 il, ãe0 da ima on izboren spomin,
da ve vse, kar se je govorilo, in bi lahko govoril, ampak
govoril bo tako, da bo prav. RoÏman pa je govoril lepo
in ginljivo o kr0 ãanski ljubezni in da bi on nikoli ne iskal
253
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
ãasti po sodi0 ãih in da je grdo in pasja navada popada-
ti za besede.
Tetrev, ki je razumel, kam pes taco moli, se je ponu-
dil za posredovavca.
Obrnil se je najprej do Ga0 perja in Janeza, ki ju je
dobil zveãer oba skupaj. Zaãel je zlepa, naj ne bosta tako
ãudna, da bi tlaãila RoÏmana v nesreão, ki ni niã hude-
ga mislil; ãe bi ljudje slutili, da jih za vsako besedo kdo
prime, kdo bi 0 e kaj govoril? âe ni sosed varen pred so-
sedom, ne prijatelj pred prijateljem, kdo bo 0 e komu kaj
zaupal? Ko to ni izdalo, je zaãel stra0 iti, da naj dobro
pazita, da ju RoÏman ne prime zaradi krivega priãeva-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]