[ Pobierz całość w formacie PDF ]
pri0 le od zelo dale, je vedro, skoraj kakor sam sebi za-
mi0 ljeno nadaljeval arhitekt.
Tedaj se je tudi deek nasmehnil.
Od kod naj bi bile pri0 le? je pojoe rekel.
Iz Sicilije!
Mali se je razigrano in mole real.
Iz Sicilije so v zaboju pri0 le na Gardsko jezero, ga je
podrail.
156
VILA OB JEZERU
BESeDA
Niso, ne, je poredno in neprizadeto obenem od-
govoril mali in si zadel vreo na rame.
Potem je odkorakal v predor in zavigal; morebiti
zato, ker je tako spretno znal vezati liste k pomaranam,
da so se tujcem zdeli kakor prira0 eni, morebiti zato, da
si je dajal koraje za dolgo pot skozi temo predora.
On pa je 0 e nekaj asa slonel ob zidu.
Najpoprej si je rekel o malem, da mora prav gotovo
imeti veselo mater, ker tako srno hodi sam skozi no.
Potem pa se zavedel, da ne sme soditi na podlagi svojih
osebnih spoznanj, saj tudi podedovane lastnosti niso
zmeraj odloilne.
Poasi se je meseina zaela gostiti in postajati mod-
rikasta zranost, ki je legala na breino in po mehkih te-
rasah odzgoraj navzdol vse do jezera razporejala svet v
mikavno skrivnost.
In odpravil se je v naslednji predor.
Zdaj je bila tema drugana, ker so od asa do asa
skozi odprtine na jezerski strani lile sinje sence in spre-
minjale skalnato grlo v arobno sotesko. In veselil se je
lui, ki je kot mikroskopsko razpr0 ena barva tam zunaj
polnila 0 iroko brezno med tem strmim zahodnim po-
bojem in pobojem Monte Balda. Toliko bolj ga je pre-
0 injala zavest dobre in rahle svetlobne bliine, ker mu
preteklost ni ponujala nobene tak0 ne noi. V letih, ki jih
je preivel tukaj, ni namre nikdar v meseini negoval
157
VILA OB JEZERU
BESeDA
pokrajine, ki jo je prehodil ez dan; tudi jezero v mesei-
ni, eprav je bilo sestavljeno iz drobnih sinjih kapljic, ni
bilo nikdar pristen, neomadeevan dar za oi. Kadar
diktator zasunji deelo, sta vendar lovek in narava kot
v velikem zaboju, ceste, gore in ozraje med dolinami
vse je ujeto v ogromno past, nad katero tiranova volja
veje iz antene, ki je zapiena v srce deele. Vse je v ve-
likanskem predoru in mogotevi birii pregledujejo
misli ljudi z rentgenskimi arki. In tudi meseina se
spremeni v morje rentgenskih sijev, ki raziskujejo mo-
gane ljudi in preslikujejo njegovo zavest.
Da, takrat je bila tudi meseina okuena, si je rekel in
se zagledal v svetlobo, ki ga je obsijala skozi kamnito
okno. Zdaj pa je bila tudi ona svobodna kot lovek, ki
gre skozi no z meseino na obrazu, na dlaneh in v srcu.
158
VILA OB JEZERU
BESeDA
IV.
o je pustil za sabo predor, ga je sprejel amfiteater
Kmirne svetlobe, ki se je hkrati rahlo grbanila niz-
ko spodaj na jezerski gladini. Cesta je zdaj strmo pada-
la navzdol proti naselju, ki je epelo pod visokim skal-
natim previsom v majhnem fjordu kakor na polkroni
trati med cesto in jezerom. Nad hi0 ami se je vzdigoval
v meseino vitek tovarni0 ki dimnik, nad cesto pa se je
skoraj navpino po skalnati strmini vzpenjala debela
cev, ki je prina0 ala divjo vodo turbinam. In v meseini je
bilo 0 e bolj divje tudi to debelo pokonno jekleno revo,
ki je bilo tako smelo splezalo ob steni proti nebu. Mesec
pa je tisti trenutek risal biserno pot ez vse jezero in
prav do malega pomola pred hi0 ami s tovarno in dim-
nikom.
Z omi je iskal Luciano, a cesta je bila vsa samotna,
samo zdol zidka je ozka senca na asfaltu vsebovala
nekaj bolj naklonjene bliine. Tisto naselje je last tovar-
ne, je pomislil, nala0 zanjo je bilo zgrajeno na ko0 ku
zemlje v zalivu pod steno.
Kolesar je zdaj poasi lezel po rebri navzgor, in on je
pomislil, da je Luciana. A potem je voza prisopihal
159
VILA OB JEZERU
BESeDA
mimo njega in se pognal v klanec, ki se je svetil kakor
modro steklo.
Na tistem mestu je imela cesta vodoraven presledek.
Na zidku je sedela postava in obraala hrbet meseini.
Zato ni bilo videti njenega obraza.
Prav blizu ji je bil, ko je senca rekla:
Kako smo resni.
Ti si! je rekel in se je zavedel, da je bil tudi prizvok
hvalenosti v njegovem vedrem zaudenju.
Hgm, je prikimala.
Jaz pa sem se e jezil na neznanca.
Saj sem te ves as gledala!
A meseino ima0 za sabo, zato si bila vsa samo mot-
na senca.
Morda res nisem dosti ve kot senca.
Ne, ker sence niso nagajive.
Morala bi gledati pro, tako bi moj obraz ne bil v
senci in ti bi videl, da sem jaz. Vi0 , na to nisem po-
mislila!
Tako je, je rekel. A vekrat kaj doseemo prav tak-
rat, ko gledamo pro!
Je prav tako? je vpra0 ala in se na zidku zasukala.
Nasmehnil se je in se zavedel, da je ta hudomu0 ni
dvoboj kakor obojestransko premagovanje zadrege.
Zato je rekel z glasom, ki je zaenjal novo poglavje:
akal sem, kdaj bo0 prijezdila s kolesom naproti!
160
VILA OB JEZERU
BESeDA
Bi, a sem preve trudna, je rekla in sed pomolila
roki kakor bubec, ki aka, da ga bo oe vzdignil z zidka
in vzel v naroje. A ko je bil njegov obraz ob njenem, so
vtis o bliini otro0 kih rok takoj spremenile njene dlani
na njegovem vratu. Bil je objem dveh razkavih vej.
Ti pa tako dolgo pot pe0 , je za0 epetal njen glas pod
tistima njenima trdima vejama.
Tako sklonjen nad njo je za as pomolal, da bi ga tis-
te roke ne motile ob njenem dekli0 kem licu.
Za tak0 no snidenje v tak0 ni noi, je ez as rekel v
njeno lice, bi 0 el na kraj sveta!
Njegov glas je bil odkritosren in veder; vendar tudi
mehek, kakor v obalovanju, da je ob njenih dlaneh tudi
pomislil, kako bo jutri zveer ob ti uri sedl v vlaku na
poti od Verone proti Vicenzi.
Zravnal se je, Luciana pa je rekla:
Nu, sdi. In potegnila je s plosko roko po zidu, ki je
bil 0 e topel.
Sdel je, in tedaj je meseina zarisala 0 e njegovo senco
zraven njene na asfalt sinje avtomobilske ceste. Za
nama je prepad, je pomislil, prepad s svetlo vodo na
dnu, midva pa nenavadna ponona popotnika, ki sta
obrnila jezeru hrbet. In to spoznanje izrednosti njune-
ga sreanja mu je vrnilo brezskrbno sprejemanje trenut-
ka.
udovit dan, je nato rekel kakor sam sebi.
161
VILA OB JEZERU
BESeDA
Res?
Ves dan, kakor da hodim skozi barve, od davi, ko
sem odprl oknice in je pod mojim oknom kmet 0 kropil
latnik z modro galico!
Lepo.
Mislil sem, da bi me morala obiskati tam, sredi trt in
pomaran!
Hm. Kako ivahna domi0 ljija!
Saj dela0 tudi ponoi, ne?
Drugi teden bom delala ponoi.
No, in e bi danes delala ponoi, kaj bi ne pri0 la po-
gledat, kak0 en je moj ,Latnik !
In misli0 , da bi mama verjela v izgovor, ki bi ji ga na-
tvezla!
Kaj bi bilo prvi?
A Luciana je zasukala pogovor.
Ti, je rekla. Zlagala sem se poslovodji in, udno,
hitro mi je dovolil, da sem 0 la prej z dela!
Molal je, ona pa je rekla:
Dober deko, na0 poslovodja.
Mlad?
Ni star, ne, a ple0 o ima.
Potemtakem ti je v0 e ali ne?
Vsi mo0 ki s ple0 o so mi v0 e!
Bei, bei.
Nu, res so mi!
162
VILA OB JEZERU
BESeDA
Ko sta se smejala, sta ju senci opona0 ali na asfaltu;
njeno kolo pa je stalo prislonjeno ob zid, kakor da je ves
as pri roki in, skrito v senci, pripravljeno za beg...
Kadar bo deveta, mi povej, prosim.
Prava skopost.
Hgm. Dohiteti bom morala dekleta, ko bodo 0 le iz
tovarne, je rekla kakor sama sebi. Deset kilometrov je
preve, da bi sama kolesarila domov.
In objela je z roko njegova ramena.
Kaj ni predale za takó mlado dekle, da potuje sama
ponoi po samotni cesti? je vpra0 ala z naglasom pona-
rejene zaskrbljenosti. On jo je v mislih gledal, kako hiti
skozi predore, in se nasmehnil; 0 e bolj se je nasmehnil,
ker se je njena roka silila, da bi ga pravilno objemala
okoli ramen. Njeno telo se je namre po0 evno vzpenjalo
in skoraj viselo.
Snel je poasi njeno roko s svojih ramen in jo potem
objel okoli vratu.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]